Verdunski oltar

Verdunski Oltar, imenovan tudi Klosterneuburški oltar je oltarni nastavek iz leta 1181, ki jo je izdelal Nikolaj iz Verduna. Delo, ki ga hranijo v samostanu Klosterneuburg, predstavlja vrhunec srednjeveške poznoromanske in zgodnjegotske zlatarske umetnosti.^[pojasni]^{[navedi vir]}

Zgodovina nastanka

V prvotnem delu Nikolaja iz Verduna (francosko Nicolas de Verdun) niso videli oltarja, ampak okras za prižnico v romanski samostanski cerkvi v Klosterneuburgu. V ta namen - verjetno v obdobju približno 10 let (1171-1181) - je umetnik pripravil 45 emajliranih plošč (vroče pozlačene bakrene plošče v tehniki champlevé - izdolbena ali dvignjena polja se izpolnijo z emajlom) in jih montiral na leseno ogrodje. Plošče je naročil predstojnik samostana Wernher (1168-1185), kot posvetilni napis. Vsebinski koncept, za katerega je bil verjetno odgovoren njegov predhodnik, predstojnik Rudiger (1167-1168), je bil v zvezi s cerkvenim reformatorjem Gerhoch von Reichersbergom in se je ukvarjal s spisi teologa Hugha von Saint-Victorja. ^[1]

Na oltarju so se plošče sestavljale med 1330/1331. Po požaru leta 1330, ki je uničil velik del samostana Klosterneuburg, je nekdanji predstojnik Stephan von Sierndorf (1317-1335), prinesel plošče na Dunaj, da bi moda naredili triptih. Za lažje zapiranje krila, je bilo delo dopolnjeno s šestimi novimi, slogovno usklajenimi ploščami, tako da oltarni nastavek zdaj obsega skupno 51 plošč. Hrbet je naslikan s štirimi velikimi tempera slikami.

Opis

Vsebinski program

Program je sestavljen iz treh serij in prikazuje prizore iz Stare zaveze in Nove zaveze. Kot pojasnjuje posvetilni napis, je namenjen ponazarjanju pomena Stare zaveze za razumevanje Nove zaveze. Zgodovina odrešenja je tukaj razdeljena na tri starosti:

Ante legem - pred zakonom (pred primopredajo 10 zapovedi Mojzesu)
Sub lege - v skladu z zakonom (po predaji 10 zapovedi Mojzesu)
Sub gratia - pod milostjo (Kristusovo delovanje).

Najstarejši Ante legem (tj, prizori iz Stare zaveze do Mojzesa), so prikazane v zgornji vrsti. Čas po zakonu (tj, prizori iz Stare zaveze po Mojzesu) je prikazana v spodnji vrsti. Vmes, v srednji vrsti, so prizori iz Nove zaveze, ki je čas pod milostjo. Vsak prizor iz Nove zaveze je nad prizori iz Stare zaveze s katerimi se soočajo in ki že kažejo na neke mere na delo Kristusa. Predpostavka, da se bodo prizori iz Jezusovega življenja natančno ujemali z dogodkih Stare zaveze, se omenja kot tipologija. Zato so vedno skupaj tri plošče, kar ustvarja kolono.

Od skupno 17 stolpcev jih tej sistematiki sledi 15 - tudi v ploščah ustvarjenih v 14. stoletju (8. in 10. stolpec). V zadnjih dveh stolpcih desnega krila (16. in 17. stolpec) je bil tipološki program zavrnjen že v 12. stoletju. Namesto tega je zastopana poslednja sodba.

Levo krilo:

1. Stolpec	2. Stolpec	3. Stolpec	4. Stolpec
Oznanjenje Izakovega rojstva	rojstvo Izaka	obrezovanje Izaka	Abraham in Melkizedek
Oznanjenje Kristusovega rojstva	rojstvo Kristusa	obrezovanje Kristusa	Čaščenje treh kraljev
Oznanjenje Samsonovega rojstva	rojstvo Samsona	obrezovanje Samsona	kraljica iz Sabe pri kralju Salomonu

Srednji del:

5. Stolpec	6. Stolpec	7. Stolpec	8. Stolpec	9. Stolpec	10. Stolpec	11. Stolpec	12. Stolpec	13. Stolpec
Prečkanje Rdečega morja	Prihod Mojzesa v Egipt	Kralj Melkizedek	Kajn ubije Abla	Žrtvovanje Izaka	Adam in Eva	Jožef v vodnjaku	Smrt prvorojencev	Blagoslov Jakoba
Krst Kristusa	Prihod v Jeruzalem	Zadnja večerja	Judežev poljub	Križanje Kristusa	Snemanje s križa	Pokopavanje Kristusa	Kristusov spust v pekel	Vstajenje Kristusa
Bronasto morje	Velikonočno jagnje	Manna v zlati posodi	Umor Abnerja	Poizvedovalci z grozdjem	Snemanje kralja Jeriha iz vislic	Jona v telesu kitovem	Samson z levom	Samson z vrati Gaze

Desno krilo:

14. Stolpec	15. Stolpec	16. Stolpec	17. Stolpec
Ekstaza Henoha	Noetova barka	Kristus Pantokrator	Nebesni Jeruzalem
Vnebohod	Binkošti	Angel s pozavno	Kristus sodnik
Elia v ognjenem vozu	Mojzesov zakon	Vstajenje od mrtvih	Pekel

Slog

V umetniškem in tehničnem smislu je Verdunski Oltar absolutna mojstrovina. Slogovno so plošče narejene še vedno pod vplivom bizantinske umetnosti, pa tudi pri oblikovanosti figur je opaziti močan vpliv antičnih modelov. Figure so upodobljene v gibanju in anatomsko pravilne. Poleg tega je nenavadno za 12. stoletje pridihom čustvenih impulzov. Tudi najzahtevnejši postopek champlevé tehnike je Nikolaj iz Verduna izvedel na zelo visoki ravni. Ozadja so dejansko večinoma modra, a je umetnik iskal vsako priložnost, da je ustvaril privlačne barvne prehode z več odtenki. V umetniški kakovosti najdemo podobno delo Dreikönigenschrein v Kölnu.

Hrbtna stran

Označen kot mojster hrbtne strani Verdunskega oltarja je neznan gotski slikar ustvaril leta 1330/1331 slike na hrbtni strani. To je eden od najstarejših ohranjenih primerov tabelnega slikarstva severno od Alp in je povezan s pretvorbo krilnega oltarja z emajliranimi ploščami Nikolaja iz Verduna. Šele v 20. stoletju so bile podvržene konzervatorskim posegom. V srednjem delu na levi strani je smrt Marije in kronanja Marije. Na levem krilu je križanje Kristusa, na katerem je lahko celo nameščen predstojnika Stephana von Sierndorfa portret. Desno krilo kaže vstajenje Kristusa, pri čemer so bile upodobljene tri Marije v grobu in Noli me tangere- scene zajete na sliki. Slogovno so slike francoske (kompozicija, draperija) in italijanske (arhitekturni elementi, ikonografske podrobnosti).

Sklici

↑ Klosterneuburg". Encyclopedia of Austria. Retrieved 18 January 2013.

Literatura

Arwed Arnulf, Studien zum Klosterneuburger Ambo und den theologischen Quellen bildlicher Typologien von der Spätantike bis 1200, in: Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte, Bd. 48, Wien-Köln-Graz 1995, S. 19-23.
Helmut Buschhausen, Der Verduner Altar. Das Emailwerk des Nikolaus von Verdun im Stift Klosterneuburg, Wien 1980.
Friedrich Dahm, Studien zur Ikonographie des Klosterneuburger Emailwerks des Nicolaus von Verdun, Wien 1989.
Erika Doberer, Die ehemalige Kanzelbrüstung des Nikolaus von Verdun im Augustiner Chorherrenstift Klosterneuburg, in: Jahrbuch des Stiftes Klosterneuburg, Bd. 12, Wien-Graz-Köln 1983, S. 19-36.
Bernd Fäthke, Die Meister des Klosterneuburger Altares, Marburg Univ. Diss. 1972.
Martina Pippal, Inhalt und Form bei Nicolaus von Verdun. Bemerkungen zum Klosterneuburger Ambo, in: Studien zur Geschichte der europäischen Skulptur im 12./13. Jahrhundert, Frankfurt am Main 1994, S. 367-380.
Martina Pippal, Beobachtungen zur "zweiten" Ostermorgenplatte am Klosterneuburger Ambo des Nicolaus von Verdun, in: Wiener Jahrbuch für Kunstgeschichte, Wien-Köln-Weimar 1982, S. 107-119.
Floridus Röhrig, Der Verduner Altar und die Eschatologie, in: Jahrbuch des Stiftes Klosterneuburg, Bd. 12, Wien-Graz-Köln 1983, S. 7-17.
Floridus Röhrig, Der Verduner Altar, Klosterneuburg 2004.
Hans Rupprich, Das Klosterneuburger Tafelwerk des Nikolaus von Virdunensis und seine Komposition, Wien 1931.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Verdunski oltar.

Klosterneuburger bzw. Verduner Altar
Stift Klosterneuburg - Informationen zum Verduner Altar Arhivirano 2015-02-22 na Wayback Machine.
Photos aller Tafeln des Klosterneuburger Altars mit ikonographischer Beschreibung in der Warburg Institute Iconographic Database Arhivirano 2015-02-22 na Wayback Machine.

[1] Klosterneuburg". Encyclopedia of Austria. Retrieved 18 January 2013.

[1]